Članki > Članki o starševstvu
Članki o starševstvu
Neenotnost staršev pri vzgoji
»možu se zdi, da sem prestroga pri vzgoji najinih otrok....v vzgojo se ne vključuje toliko kot bi jaz želela, ko pa se, pa se navadno skregava ...«
Pozdravljeni. Do tega konflikta ali dileme pride skoraj pri slehernem očetu in mami. Vsak prihaja iz svoje družine, iz specifičnega vzgojnega okolja, kjer so vladala skoraj gotovo drugačna pravila kot v družini drugega, sedaj pa morata pred otroki nastopiti enotno. Nič kaj lahka naloga, ki zahteva veliko usklajevanja, pogovora in samoobvladanja.
| |
Otrok je preveč za računalnikom
»…moj otrok je cele dneve za računalnikom in sploh noče stran. Tako, da moram včasih prav pošteno povišati glas, da gre stran...samo potem pa 'kontrira' v vsem: domačih opravilih, noče govoriti z mano...Ko bi ga vsaj razumela, zakaj mu je ta škatla tako všeč?«
Pozdravljeni! V vaših besedah lahko začutimo vašo stisko ob tem, da se ne morete približati otroku, bodisi da je za računalnikom, bodisi da se vam upira in dela ravno vse obratno, kar mu vi rečete.
Otrokova ali starševska nedostopnost?! Govorite o razdalji in nedostopnosti. Otrok vas ne pusti blizu. Vendar ravno to čutenje, (ki se preko mehanizma projekcijske in introjekcijske identifikacije preseli od otroka k vam), je prisotno tudi pri vašem mladostniku. Tudi on se počuti samega, čuti kot, da nima dostopa do staršev, da se ne more približati vam. Računalnik je potem logična posledica, ki zapolni to praznino in samoto.
| |
Črnogleda in zavistna mama
»…na obisku pri mami me je zmotilo, kako na vse stvari in ljudi gleda tako kritično, črnogledo. Skoraj vse vidi črno. Povsod se čuti ogroženo. Iz nje kar bruha sovraštvo in zavist, vendar se tega sploh ne zaveda. Kot da bi živela v nekem drugem svetu...In potem tako zamori vzdušje, da sploh ne želim več iti k njej na obisk.«
Pozdravljeni. Razumljivo je, da si želite iti domov, še posebej sedaj, ko ste se poročili in preselili in dobili prvega otroka. Sleherni človek si želi iti domov k staršem in ohraniti stik z njimi. Seveda, obstajajo tudi izjeme, vendar to je tam, kjer je bilo v teh odnosih nekaj hudo narobe.
Drugačen pogled. Po dveh letih, odkar ste se preselili, ugotavljate, da se je vaša mama spremenila, ali pa ste prej, ko ste živeli doma, tega niste opazili. Vedno bolj opažate in vas boli, ko gledate mamo, ko jo zagrabi val črnogledosti, kritiziranja in celo rahlega sovraštva do nekaterih ljudi. Sprašujete se, zakaj se ji to dogaja, zakaj to dopusti. Morda si mislite, pa saj bi se lahko malo kontrolirala in bila 'vljudna in korektna'. Poskušate jo opozarjati, pa nič ne zaleže. Nasprotno, ugotavljate, da ko odidete z obiska, da ste verjetno tudi vi – njena lastna hčerka, predmet opravljanja. Poleg tega omenjate, da se v teh 'črnih trenutkih' pojavi tudi nevoščljivost. Odkod to, ko pa po drugi strani veste, da tako rada pomaga določenim ljudem? To je le nekaj vprašanj, ki se vam ob tem zastavlja.
| |
Otrokove slabe ocene
»Doma imamo težave z otrokom, sedmošolcem, ki se noče učiti, dobiva slabe ocene. Pa to kar naenkrat. Prejšnja leta tega problema ni bilo. Vse se mu zdi brezzveze in brez smisla. Kaj naj storimo, da bi se to spremenilo?«
Pozdravljeni! Ob tem, kar ste zapisali, lahko začutimo strah in skrb za vašega sina in nemoč, ki jo doživljate ob tej težavi. To pomeni, da zelo močno čutite svojega sina, da se z njim nekaj dogaja in da vam ni vseeno zanj. Ravno to pa je tisto, kar si sleherni pubertetnik želi, pa 'ne sme' pokazati. Namreč ena od njegovih osrednjih razvojnih nalog v tem obdboju je, da svetu in sebi pokaže in dokaže, da je samostojen, avtonomen. To pa je najlažje demonstrirati tako, da tistim, ki ti največ pomenijo in si od njih odvisen, vztrajno dokazuješ, da jih ne rabiš, da so malo za časom...
| |
Spolna zloraba – tabu tema
»Rada bi pohvalila pisanje novinarjev, ki obravnavajo tudi tematiko spolnih zlorab o katerih sem v mojem otroštvu ni nič pisalo in takrat človek ni mogel nikomur zaupati o tem, kaj šele, da bi takrat to prijavili na policijo…«
Prelaganje odgovornosti. Odkrivanju in sojenje storilcem spolnih zlorab je težka naloga, ker je težko dobiti zadostne materialne dokaze in ker so žrtve pogosto otroci. Lahko sicer s prstom kažemo na ustrezne institucije, da ne naredijo zadosti, kaj bi morale narediti, vendar bi rad naslovil odgovornost slehernega občana pri odkrivanju tega za otroško psiho tako grozljivo škodljivega dejanja in storilcev. Lahko si najdemo nekaj (upravičenih) grešnih kozlov, jih kaznujemo in se umirimo, misleč, da je stvar sedaj urejena. Koliko pa si upamo priznati, če čutimo nekakšno nelagodje ob oddaji otroka v šolo, recimo telovadnemu učitelju, trenerju, katehetu, očimu, stricu, dedku, babici, teti, medicinski sestri... oz. vemo za kakšna njihova neprimerna vedenja?
Starševstvo v zanikanju. Kaj naredi mama, če ji najstniška hčerka pove, da se oče ali očim »čudno« vede do nje (hodi nag po stanovanju, ko njene mame ni doma; gleda pornografske vsebine v hčerini prisotnosti, ko njene mame ni doma, vstopa v kopalnico, ko je ona v njej, se je neprimerno dotika…)? Si upa mama priznati, da biva s pedofilom ali si zgolj reče, da so moški pač taki, pa da ni nič hudega mislil? Kaj bi pa za to mamo pomenilo, če bi si priznala, da je njen partner prestopil najbolj nedotakljivo mejo, ki se je ne sme prestopiti? Zelo normalno bi bilo, da se tak odnos prekine, ker ljudje niso dolžni vztrajati v zlorabljajočih se odnosih. Žal je prepogosto pojav: zanikanje in zatiskanje oči pred spolno zlorabo, da bi mama lahko ohranila partnerstvo, ob tem pa se otrok počuti globoko izdanega in zavrženega.
| |
