Črnogleda in zavistna mama

 

»…na obisku pri mami me je zmotilo, kako na vse stvari in ljudi gleda tako kritično, črnogledo. Skoraj vse vidi črno. Povsod se čuti ogroženo. Iz nje kar bruha sovraštvo in zavist, vendar se tega sploh ne zaveda. Kot da bi živela v nekem drugem svetu...In potem tako zamori vzdušje, da sploh ne želim več iti k njej na obisk.«

  

Pozdravljeni. Razumljivo je, da si želite iti domov, še posebej sedaj, ko ste se poročili in preselili in dobili prvega otroka. Sleherni človek si želi iti domov k staršem in ohraniti stik z njimi. Seveda, obstajajo tudi izjeme, vendar to je tam, kjer je bilo v teh odnosih nekaj hudo narobe.

Drugačen pogled. Po dveh letih, odkar ste se preselili, ugotavljate, da se je vaša mama spremenila, ali pa ste prej, ko ste živeli doma, tega niste opazili. Vedno bolj opažate in vas boli, ko gledate mamo, ko jo zagrabi val črnogledosti, kritiziranja in celo rahlega sovraštva do nekaterih ljudi. Sprašujete se, zakaj se ji to dogaja, zakaj to dopusti. Morda si mislite, pa saj bi se lahko malo kontrolirala in bila 'vljudna in korektna'. Poskušate jo opozarjati, pa nič ne zaleže. Nasprotno, ugotavljate, da ko odidete z obiska, da ste verjetno tudi vi – njena lastna hčerka, predmet opravljanja. Poleg tega omenjate, da se v teh 'črnih trenutkih' pojavi tudi nevoščljivost. Odkod to, ko pa po drugi strani veste, da tako rada pomaga določenim ljudem? To je le nekaj vprašanj, ki se vam ob tem zastavlja.

Svetohlinstvo?! Lahko se vam zgodi, da bi ji tudi vi namenili kakšno kritiko, recimo o kakšnem svetohlinstvu,  v smislu, v cerkev hodiš, doma pa tako govoriš. Vendar to bi pomenila, da ste vstopila v njeno igro in se začela ravnati po njenih pravilih. Razumeti je treba, kaj se s to mamo dogaja. Kaj pomeni njena prisotnost v cerkvi in njena grenkoba doma? Mar ni njeno obiskovanje obredov (poleg prakticiranja vere) njen edini način, kako se soočat z neko psihično stisko? Vemo, pa da cerkev ni primarni prostor za reševanje psihičnih težav, lahko pa pri tem pomaga.   

Ozadje mamine grenkobe. Ta mama si bo morala zelo jasno odgovoriti, kaj so čutenja, ki se v njej pojavljajo in s katerimi se ji je težko soočati. Odkriti bo mogla, katero je tisto čutenje, ki ga je treba zakriti ali zamaskirati s sovraštvom, nevoščljivostjo ali obrekovanjem. Če smo bolj  konkretni (gre zgolj za predpostavko, ker ne poznamo celotne mamine zgodbe): ta mama se bo težko znebila črnogledosti in nevoščljivosti in bolečine, ki jo lahko slutimo za vse tem, dokler se ne bo soočila z lastno bolečino in nemočjo. Pa ne s tisto nemočjo, ker mora kuhati in ker je boli glava, pa ker jo otroci skoraj nikoli ne obiščejo…Gre za globljo zadeve.

Kritiziranje – klic po lastni razbremenitvi. Vso to mamino odzivanje lahko razumemo tudi kot krik oz. prošnjo, da se razbremeni vseh teh bolečin in neprijetnih čutenj. Kaj pomeni dejstvo, da si ne želite domov, da tudi vas mama kritizira; kaj pomeni, da ne morete več poslušati njenih 'črnih litanij' in vam gre na živce…Vse to so njena čutenja (ona se počuti zavrženo, ona ne more več tega prenašati), ki pa se jih na vsak način želi znebiti, tako da jih prebuja v vas oz. v okolici. Vendar na ta način bo še bolj sama, še bolj zavržena in še globlje v teh stvareh.

Kaj vi lahko naredite? Nič. Razen to, da ste spoštljivo iskreni. Da ji poveste, kaj ob tem čutite in da vam ni prijetno. Namreč, edino vaša mama se lahko odloči, da začne govoriti in se soočati z resničnimi - lastnimi bolečinami, ki so ji bile povzročene skozi življenje, bodisi s strani staršev, moža ali koga drugega. Ko bo do skrajnosti iskrena sama do sebe, pripravljena kdaj tudi o tem spregovoriti, šele takrat ste lahko z njo sočutna tudi vi. Dokler pa se tega ne zgodi, pa bo za vas neprijetno hoditi domov, ker bo tam zelo malo vaše mame, in žal veliko več neke razbolene in črnoglede ženske, ki pa ne želi narediti nič, da bi se kaj spremenilo, kot le to, da zlije nabrano gnojnico po drugih ljudeh.

Družinska terapija. Zelo dobre izkušnje imamo, ko odrasli otroci povabijo svoje starše na družinsko terapijo. Ne v smislu, mama pridi, ker ti bodo tam pomagali ali podučili, temveč, pridi z mano, da boš meni pomagala, da bo meni lažje. Na terapevtskih nikoli ne spreminjamo ljudi, temveč odnose, ki so med njimi. Pogumno.

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt

 

(objavljeno v Novem tedniku)