Neenotnost staršev pri vzgoji
»možu se zdi, da sem prestroga pri vzgoji najinih otrok....v vzgojo se ne vključuje toliko kot bi jaz želela, ko pa se, pa se navadno skregava ...«
Pozdravljeni. Do tega konflikta ali dileme pride skoraj pri slehernem očetu in mami. Vsak prihaja iz svoje družine, iz specifičnega vzgojnega okolja, kjer so vladala skoraj gotovo drugačna pravila kot v družini drugega, sedaj pa morata pred otroki nastopiti enotno. Nič kaj lahka naloga, ki zahteva veliko usklajevanja, pogovora in samoobvladanja.
Kvaliteta partnerskega odnosa. Tu je na preizkušnji partnerski odnos oz. se kaže kvaliteta partnerskega odnosa. Če se midva že kot moža in žena ne moreva pogovarjati ali si greva na živce, kako se bova potem pogovarjal in dogovarjala kot oče in mama. Zato marsikateri par ravno starševska vprašanja prebudijo, da se začneta več ukvarjati tudi s svojim partnerskim odnosom. Kajti od kvaliteta in zadovoljstva v le tem, bo v največji meri odvisno vzdušje v celotni družini. To med drugim pomeni, da ni važno, kdo predlaga ali izrazi določeno mnenje ali pravilo, ampak je pomembno kaj predlaga in se drugi ob tem ne počuti ogroženega in podrejenega.
Ne pred otrokom. Da se znata oba starša obvladati in počakati, da med sabo stvari razrešujeta, ko sta na samem, zahteva od njiju ogromno obvladanosti, zrelosti, odgovornosti in zavestno odločitev. Praviloma bosta sozakonca pred otrokom vedno podprla, četudi se v manjših stvareh ne bosta strinjala. Zato pa je zelo pomembno, da o bistvenih stvareh, kjer prihaja do konfliktov med otrokom in starši, naredita skupna pravila, dogovorita skupna stališča. Zelo pomembno je, da se znata po nastali situacija pogovoriti, kaj in kako bosta reagirala, ko bo naslednjič prišlo do podobne situacije. To bo znamenje otroku ali mladostniku, da ne more razdvojiti staršev, da ne more vsiliti »svoje igre«.
Ne z otrokom o drugem staršu. Z otrokom nikoli ne govorimo o napakah drugega starša. To bi bil rop, kot da bi otroku ukradli očeta ali mamo. Namreč, noben otrok si ne želi, da mu očrnimo starša, ker mu s tem vzamemo nekoga, kogar bi on rad spoštoval oz. nekoga, od katerega je odvisno, kakšno samospoštovanje bo ta otrok razvil do samega sebe. Ne glede na to, kakšen posamezen starš je. Pravtako otroka ne postavljamo v položaj, ko bi moral izbirati med enima ali drugim staršem, ko bi se moral opredeliti, s kom se strinja, koga podpira (posebej pri razvezah). On bo zgolj izbiral, če je dovolj star, kje bo živel. Še vedno pa si želi izbrati oba, le s tem, da bosta sedaj živela ne dveh lokacijah.
Kompas. Enotnost staršev pomeni za otroka: trdnost, varnost, jasno usmeritev. Neenotni starši so pa za otroka kot kompas, ki kaže v dve smeri in ne veš, kateri smernik bi upošteval. Tak kompas je neuporaben, ker otrok še vedno ne ve v »katero smer«. Tu se otroku začno prebujati dvomi v starševske napotke in usmeritve. A res vidva vesta, kaj je dobro zame, ko pa se ne moreta uskladiti? Je res vama varno zaupati? Ob takih starših se otroci počutijo prestrašani, izgubljeni in zmedeni, kot da bi bili na cesti, na križišču brez smerokazov. Oropani so za temeljno pravico, ki jo imajo do staršev – občutek varnosti in trdnosti.
Jedrska elektrarna. Enotnost staršev bi polega kompasa lahko primerjali tudi z jedrsko elektrarno. Taka elektrarna prispeva v električni sistem ogromne količine energije in je v Sloveniji zaenkrat skoraj nepredstavljivo, da je ne bi imeli. Skratka, po eni strani enota, ki ponuja ogromo dobrega. Hkrati pa se tudi zavedamo, kakšna katastrofa bi se zgodila, če bi se v tej elektrarni zgodila kakšna »razpoka«, oz. če bi bilo nekaj hudo narobe. Zato lahko rečemo, da enotnost staršev pomeni za otroka ogromen kapital, ki ga beležimo v oblikovanju otrokovega občutka gotovosti, umirjenosti, jasnosti, na drugi strani pa lahko neenotnost staršev povzroči v otroku občutek kaotičnost, razdora, nezaupanja vase, umikanja od realnih izzivov...
Drago Jerebic,
zakonski in družinski psihoterapevt
(objavljeno v Novem tedniku)
