MOŠKI IN RANLJIVOST

Kaj se skriva pod hrapavim površjem?

 

Za mnoge moške je edino socialno sprejemljivo čustvo jeza. Zato vedno znova, ko začutijo žalost, sram ali strah, to “prekrijejo” z jezo ali pa omenjena občutja potlačijo. Za takega moškega bo žena rekla, da se nenehno jezi, za kar bo vedno znova našel nek razlog v drugih. Drug neustrezen način zavarovanja pred bolečimi občutji je čustvena otopelost ali potlačitev. Tak moški bo lahko sicer zelo korekten in spoštljiv, vendar imajo bližnji občutek, da jih zavrača oz. da mu ne morejo blizu. Žena takega moža se bo največkrat počutila zapuščeno in osamljeno. V obeh primerih gre za škodljivo obliko procesiranje čutenj za zakonski in starševski odnos.

 

Povezanost            

Leta 1939 je bil pri ženskah kriterij ljubezni na petem mestu pri izbiri zakonskega partnerja. Leta 1990 je bil pri obeh spolih na prvem mestu. Danes pa je poleg kriterija ljubezni na prvem mestu potreba po čustveni povezanosti in čustveni varnosti v odnosu. To se sklada s spremembo psihoterapevtske paradigme, da temeljna motivacijska sila ni več ugodje, temveč potreba po biti povezan v odnosu, biti sprejet, razumljen in ljubljen. Prav tako to tezo podpira dejstvo, da je za možgane sesalcev značilno, da reagiramo s strahom oz. paniko, če se soočimo z možnostjo izgube povezanosti s pomembnimi drugimi, ker nam je povezanost v zgodovini (in tudi v zgodnjem otroštvu) omogočila, da smo preživeli.

 

Odprtost – ranljivost

Za povezanost je nujno pomemben predpogoj, da smo odprti, dostopni, s tem pa tudi nezavarovani in posledično ranljivi. To pa je lahko zelo tvegano. Ko postane moški dostopen in viden drugemu, svoji ženi, se lahko pojavi občutek nelagodja ter sramu zaradi izpostavljenosti in občutek strahu, ali bodo ljudje dovolj senzitivno ravnali z njim. Ali bo posameznik ranljivost doživljal kot možnost za radostno povezanost ali pa kot predvsem bolečo izpostavljenost, je odvisno od predhodnih izkušenj iz otroštva. Ena izmed raziskav je pokazala, da je pri tem pomemben predvsem en dejavnik, in to je občutek, ali se posameznik čuti vrednega povezanosti in bližine drugih oseb. To pomeni, da občutek pripadnosti in povezanosti čutijo in pričakujejo v veliko večji meri posamezniki, ki se počutijo vredne. Zaradi občutka, do so v redu in ljubljeni, si upajo biti tudi nepopolni. Iz istega razloga vrednosti so bolj sočutni do samih sebe in drugih ter so bolj pristni, ker se jim ni treba skrivati za maskami, ki bi jih prikazale v bolj popolni luči. Prav tako so razbremenjeni kontroliranja in nadziranja tega, kako jih bodo videli drugi. Ni jim treba nezdravo ugajati drugim, ker to podporo in povezanost že imajo. Ravno zaradi občutka vrednosti, ki ga je omogočila predhodna odprtost, dostopnost in ranljivost, so lahko bolj avtonomni, stabilni in preudarni.

 

Sklenemo lahko, da če hočemo moškega, ki bo zdravo preudaren, stabilen in možat, mu moramo omogočiti kontinuirano izkušnjo pozitivnega doživljanja sebe in drugih. To mu bo olajšalo tveganje biti ranljiv in odprt, kar je nujni pogoj na eni strani za zadovoljstvo, ki je brez odprtosti ni, in na drugih strani za razbremenitev strahov, česar se ne da doseči, če se moški ne sooči z lastnimi demoni in strahovi.

 

Nedostopnost

Veliko moških pa je še vedno čustveno zadržanih in nedostopnih, zaradi česar jih njihove žene in drugi bližnji ne uspejo dovolj dobro razumeti in začutiti. Posledično je to razlog za pogosto nezadovoljstvo in osamljenost pri moških, kar jih še dodatno utrjuje v prepričanju, da je bolje biti distanciran. Zakaj pride do te moške čustvene “zaklenjenosti”?

 

Predstavljajmo si majhnega fanta, ki izrazi, da ga je strah in mu starš pove, da če je pravi fant, ga pa že ne bo strah. Sporočilo, ki ga deček dobi je, da če hoče biti tak možakar, kot je oče, in biti z njegove strani sprejet, tega občutja ne sme več izražati. Potlačiti ga mora vedno znova, ko se pojavi. Enako je lahko z občutjem sramu in drugimi “težjimi” občutji, kakor tudi z izražanjem potreb in želja. Če mu starši ne morejo ustreči, vendar mu spoštljivo razložijo, zakaj tega ne morejo storiti, bo sin brez pogubnih posledic živel naprej. Če pa izpolnitev njegove potrebe zavrnejo z očitki, kako si lahko kaj takega sploh želi, da normalni otroci takih želja nimajo oz. kako lahko razmišlja o takšnih stvareh, medtem ko je toliko otrok v veliko večjih stiskah, se bo v otroka lahko naselil občutek sramu, slab občutek, da je z njim nekaj narobe, ker izraža določena občutja, potrebe ali želje. Ker ne bo hotel še kdaj čutiti, da je z njim nekaj narobe, teh stvari ne bo več izražal. Začel bo tlačiti ta občutja in potrebe. Ker človek ponavadi ne more tlačiti občutij selektivno, začne nehote tlačiti večino občutij in potreb ter postaja čustveno nem, neodziven ali celo nepismen.

 

Ne pustim ti blizu

Pomembna posledica tega t.i. zatrtja izražanja otrokovih občutij ali potreb je, da ko bo naslednjič nekdo hotel otroka povprašati po teh čutenjih in potrebah, se bo otrok lahko odzval z jezo ali besom, ker se bo hotel zavarovati in ne bo želel spustiti do svojega bolečega dela. Se pravi, po eni strani bo tam rana, ki terja zdravljenje, po drugi strani pa bo zelo težko spustil nekoga blizu, da bi to rano “obvezal”. To je v ozadju večine moških, ki si ne pustijo biti ranljivi: bolečina, strah in sram.

 

Zatrtost vodi v distanciranost

Vsakokrat, ko je iniciativa (glede delovanja, izražanja občutij, potreb, želja) otroka zatrta ali na silo ustavljena ali pa je njegova iniciativa spregledana, se lahko v otroka naseli občutek neprimernosti in občutek strahu, ker ni povezanosti med njim in starši oz. v primeru neprimernega odziva je povezanost prekinjena (otroka kazensko pošljejo v sobo, ga nočejo pogledati, …). V takih trenutkih otroka preplavi panika in želi si, da ga starši objamejo ter obnovijo povezanost. Če se to ne zgodi, se počuti še bolj osramočenega in začne brisati to potrebo po povezanosti in pomiritvi s strani druge osebe ter se posledično zapirati.

 

Če se to pogosto dogaja, tak otrok oblikuje nevarno izogibajočo obliko navezanosti, za katero je značilno, da oseba potlači občutja, ne kaže ranljivosti, ne kaže želje po povezanosti z drugim, druge vidi kot nevarnost ter jim težko zaupa. Ko pa človek potlači večino občutij, pomeni, da ni več veznega tkiva v odnosu in lahko govorimo celo o tem, da ni več odnosa. Če se že pojavi kakšno neprijetno občutje, se ga znebijo s pomočjo obrambnega mehanizma projiciranja oz. obtoževanja: lastno nezadovoljstvo, zavrženost in bolečino bodo prenesli v druge osebe: veliko bodo kritizirali, obtoževali ali zanemarjali svoje bližnje, zelo podobno, kot so se včasih ali tudi sedaj počutili oni sami: kritizirani in čustveno zanemarjeni.

Pazi: lomljivo!

Žal je to v mnogih primerih razlog, da žene obupajo in se čustveno ali tudi formalno razvežejo. Zato je za ohranitev (in vzpostavitev) zakonskega odnosa nujno, da tvega in se polagamo odpira in deli svoja občutja, potrebe, želje. Ob tem pa ga naj žena pospremi z blagostjo, naklonjenostjo (dokler se v tej novi vlogi vsaj malo ne udomači) in zavestjo, da je ta gospod v svoji notranjosti veliko bolj “lomljiv”, kot zgleda na zunaj.

 

dr. Drago Jerebic

(objavljeno v reviji Božje okolje št. 6/2015)