IZOGORELOST, PREOBREMENJENOST

 

Preobremenjenost ali izgorelost lahko pomeni preveč nečesa in premalo nečesa drugega – preveč oddane energije in premalo vnesene energije: preveč nepomirjenosti, tesnobe, utesnjenosti, osamljenosti, spregledanosti, neupoštevanosti in premalo pohvale, potrditve, pomirjenosti, čustven povezanosti s pomembnimi drugimi in smiselnosti v početju, kar delamo.

Primerjanje z drugimi. Vir izgorelosti je lahko pretirano ukvarjanje z drugimi, primerjanje z drugimi, tekmovanje z drugimi in vzporedno izgubljanje stika z lastnimi telesom, z lastnimi potrebami in občutji, ki so naši notranji senzorji in alarmi, ki nas opozarjajo, kdaj je nečesa preveč in se je treba ustaviti oz. nekaj spremeniti. Tako lahko posameznik išče v pretiranem delu vir za potrditve, ki jih sicer ni dobil in se šele skozi uspešno opravljeno delo počuti, da je vredu, vreden, dober, ponosen. Vemo pa, da se do tega občutka zgolj z delom ne da dokončno priti, zato bo ta oseba vedno več delala, kar pa lahko vodi v izgorelost. Hkrati pa ga prezaposlenost lahko tudi varuje, da se mu ni treba soočati z nečim, kar bi prišlo na plano, če bi se ustavil in umiril.

Oblika pomirjanja.Prezaposlenost je lahko tudi oblika t.i. umirjanja. Oseba, ki je živela v zelo negotovem in nepredvidljivem okolju, bo preko tega, da bo vse kontrolirala, skušal doseči mir, ko bo imela »vse pod kontrolo«. Posledično bo malo drugim zaupala, malo delegirala, zaradi česar bo vse več obveznosti prevzemala nase in drugi ji bodo seveda pustila, da to dela, kljub temu, da bo ta oseba sama očitala drugim, da ji premalo pomagajo.

Biti opažen. Prezaposlenost lahko izvira tudi iz družbenih norm, ko je nekdo v neki družbi cenjen predvsem po tem, koliko je delaven, priden, požrtvovalen. »V družini so me opazili, ko sem bila pridna in delavna« in tako bo taka oseba iskala stik z drugimi preko tega, da bo veliko delala, se nič pritoževala, in upala, da bo sedaj opažena in končno spoštovana s strani drugih.

Tesnoba in krivda. Vir preobremenjenosti se lahko skriva v občutkih tesnobe, stiske in krivde. Eden izmed otrok je lahko doživljal veliko stiske ob tem, ko se se bratje in sestre kregali kdo po pomil posodo, medtem pa je mama užaloščena odšla v kuhinjo ter sama pospravila do konca. Tako se je v podobnih situacijah hitro že vnaprej javil, da bo on, ker se je s tem zavaroval pred občutkom morebitne krivde in tesnobe. Kasneje se je v službi in svoji družini podobno odzival vedno ob tem, ko ni nihče hotel prevzeti določene naloge. S tem je prekinil mučno tesnobo, vendar pa se dodatno obremenil.

Odlašanje. Do preobremenjenost lahko pride tudi zaradi odlašanja ali neprimerne razporeditve ali načrtovanja dela, kar vodi v to, da se oseba na koncu duši v nakopičenem delu. Nekaterim ljudem se to stalno ponavlja; kot da ne morejo ali ne smejo živeti v umirjenem ozračju. V ozadju lahko opazimo vzorec: če je nekdo nepomirjen poslan svet, bo najverjetneje to nepomirjenost obnavljal na različnih področjih svojega življenja, ker ga ni nihče naučil, kako drugače funkcionirati. Slednje je namen terapije in tudi namen duhovnosti.

Sprememba napisa. Izgorelost je lahko povezana tudi s slabo samopodobo, ki si jo človek oblikuje v temeljnih odnosih v primarni družini. Zaradi le te se ne upa postaviti zase in postaviti meje drugim, ki vdirajo v njegov svet in mu stalno nalagajo vedno nove zadolžitve. Zanimivo je videti ljudi na terapiji, ko se zaradi opolnomočenosti v terapevtskem, zakonskem ali starševskem odnosu, začno drugi ljudje drugače do njih obnašati, ko začne kar naenkrat okolica žrtve nasilja bolj resno jemati, ko se zaradi boljše medsebojne povezanosti dveh zakoncev začno njuni starši manj vtikovati v njun odnos in ju bolj upoštevati. Pri vseh navedenih primerih se je zgodil notranji premik, ki je spremenil t.i. napis na njihovi obrazih iz »Do mene se lahko obnašate kakorkoli...«, v »Bodi spoštljiv do mene sicer....«. Temu pravimo, da so razvili neko notranjo avtoriteto, zaradi česar se sedaj instinktivno drugače obnašamo do te osebe, pa sploh ne vemo zakaj. Do te milostne spremembe pa lahko pride v odnosu, ko nekdo tej osebi da vrednost, dostojanstvo – ko ji da model, kako bi se lahko ljudje obnašali do nje in tudi ona sama do sebe.

 

dr. Drago Jerebic

(objavljeno v Božjem okolju 2016)