»Žena komplicira«
» moj mož mi nenehno govori, da samo kompliciram, da sem zanj neznosna....«
Pogosto se moškim zdi, da ženske komplicirajo. Vendar pa dejansko to zelo redko počnejo.
Kompliciranje ali prebujanje neprijetnih čutenj?Večinoma to moški reče takrat, ko se mu zdi, da mu žena s svojim pripovedovanje otežuje njegovo življenje in mu povzroča nelagodna občutja. Zato bi bilo bolj pravilno reči, ne da žena komplicira, ampak v možu prebuja neprijetna občutja.
Vožnja s kolesom. Poglejmo na primeru: mož gre na kolo z majhnim otrokom. Preden se odpravi od doma, žena terja, da ji obljubi, da se ne bo peljal po bližnjem klancu, ker se njej zdi to prenevarno. Da bi mož imel čim prej mir, ji obljubi, vendar se kasneje kljub temu pelje, ker se mu zdi, da to vendar ni nič takega (predpostavljamo, da gre za zelo majhen naklon). Od daleč to žena vidi, in ko pride mož domov nastane prepir, v smislu: »ne upoštevaš me, nate se ne more zanesti, ne držiš obljub, ne morem ti zaupati otroka....« Mož ji vrne: »pa ne morem narediti nobene stvari, ne da bi dobil tvoja navodila; obravnavaš me kot majhnega otroka, ki sam nič ne zna; nikoli mi ne zaupaš; samo kritiziraš in vidiš napake...«
On je ne sliši, ona pa mu ne zaupa. Na koncu se ona počuti neslišano, in si to razlaga, da bi bilo za njenega moža najbolje, da je ona vedno tiho. Zaradi tega ji je še bolj neznosno, ker ne sme izraziti, kar čuti. On pa čuti jezo, ker se mu zdi, da ga žena obravnava kot nesposobnega. Čuti se prizadetega, ker mu žena na zaupa in ker ga kritizira. Počasi prihaja na plano še obup: v smislu, nikoli ne bo bolje, vedno ista pesem; pri njemu – saj ne bo nikoli nehala s kritiko in nezaupanjem, pri njej – saj me ne nikoli ne bo razumel in upošteval v mojih strahovih.
Prebujanje starih nezavednih spominov. Ob dejstvu, da sta oba odlična in skrbna starša, in da je ta mož že velikokrat peljal otroke s kolesom, je temu možu toliko težje razumeti, zakaj kar naenkrat taka nezaupnica s strani žene. Na tej točki je dobro, da se ta mož zaveda, da če je neka reakcija žene objektivno zelo pretirana glede na realno sedanjo situacijo, da takrat ta žena govori predvsem o sebi, o svojih strahovih, ki jih ni povzročil on, ampak se je v tej situaciji samo ta strah prebudil.
Omogočiti, da žena spregovori. Namesto, da bi se počutil jeznega, ker mu žena ne zaupa ali krivega, ker se ni držal njenih napotkov, bo želel slišati, zakaj je čutila danes ta strah. Opravičil se ji bo, da tega strahu prej ni začutil in resno vzel. Hkrati pa se bo v sebi resnično odločil, (ne da bo otroka varno vozil, ker to ga že itak), ampak, da bo skušal pomagati ženi, da najde izvor strahu in da jo pomiri. To pa se edino tako lahko doseže, da ta žena ve, da lahko govori o svojih občutjih in da zaradi tega ne bo zavržena ali etiketirana, kot problematična in kot nekdo, ki komplicira.
Pretekli »nedokončani« dogodki. Ob majhnem otroku se bo ali v možu ali v ženi ali pa kar v obeh, prebudilo veliko ranljivosti, ki je do takrat nista poznala v taki obliki. Tako je lahko prej opisana situacija, samo krik žene, tako kot želim, da ti ravnaš z najinim otrokom glede varnosti ali glede strahu, tako bi želela, da bi moji starši ravnali z mano. Morda je bila ta žena priča kakšnim nevarnim situacijam, ko tega ni mogla povedati in jo nihče ni potolažil. Recimo, da je bila priča, kako je njena mama trepetala, da se očetu ne bi kaj zgodilo, ko se je vozil s traktorjem po strmem pobočju ali pa da, se mu nebi kaj naredilo, ko je tovoril les v dolino.
Ne gre za ta konkretni klanec. Ko mož ima vse te informacije, mu je veliko lažje upoštevati ženo. Takrat ne-vožnja po klancu ima drugo vrednost ali sporočilo, ker ve, da ne gre za ta konkretni klanec, ampak za to, da jo je slišal, upošteval in pomiril, da je bil to pripravljen narediti. Ta mož se ne bo osredotočal, na dokazovanje ali je klanec resnično nevaren ali ne..., ampak na to, kaj bi ona želela, da bi takrat nekdo za njo storil – ker točno to, bo sedaj ona potrebovala oz. si želela, da bo storil njen mož. Bi si želela, da bi oče začutil ta strah, ji povedal, da jo ima rad in da bo zaradi tega še bolj previden, ker ne želi, da bi hčera ostala brez očeta?
Mož pomiri ženo. Tako bi lahko bil odziv moža v tem, da začuti ta strah in reče: »Čutim, da te je strah. Veš, da bom vse naredil, da bo za najinega otroka varno. Nikakor ne želim, da bi ti doma trepetala ali se bova z otrokom vrnila cela in zdrava. Če bi te danes to pomirilo, se lahko izognem tistemu klancu.« To ne pomeni, da se bo ta mož moral celo življenju umikati klancu: Ponavadi je dovolj že enkrat. Gre za to, da je mož slišal in ji s tem, dal možnost, da se dejansko lahko posveti iskanju tega, od kod izvira ta strah. Ko je ta izvir najden, potem klanec ni več problematičen. Ni več vzrok, ampak morda še kdaj manjši sprožilec strahu, ki pa se ga da obvladati.
Drago Jerebic,
zakonski in družinski psihoterapevt
