Čustvena odtujenost

 

»...med nama ni več nobene iskrice, kot včasih ko sva bila zaljubljena. Odtujila sva se drug drugemu. Zato menim, da je najbolje, da greva narazen. Menim, da je bolje 'zidati na novo', kot pa 'staro hišo' obnavljati. Kaj vi menite?«

 

Pozdravljeni! Situacija, v kateri se nahajata, se prej ko slej znajde sleherni par, ko eden ali oba zakonca ugotovita, da ste se drug drugemu odtujila, da ju vežejo morda zgolj otroci in materialne stvari; da je prvotna zaljubljenost minila, da sploh ni več tako lepo biti skupaj kot na začetku, kot sta si želela biti skupaj ure in ure. Kot da bi sliko iz prvih mesecev obrnili na glavo. Ob tem se morda sprašujete, zakaj se ravno vam to dogaja, kje ste se zmotili ali če ste morda zgrešili že na začetku – pri izbiri in upate, da bo naslednja izbira boljša.

Kriza je normalna. Najprej ta kriza ne pomeni, da je z vami ali z vašim odnosom nekaj narobe. Do te krize nujno pride v vsakem odnosu. Namreč v odnos nas v večini primerov privede zaljubljenost, ki nam obljublja nemogoče stvari, kot je to, da nas bo končno nekdo slišal v vseh naših potrebah in željah, nas bo izpolnil v vseh naših hrepenenjih, da se kar naenkrat spet počutimo celovite, zaceljene, izpolnjene in takrat upamo, da bo to kar trajalo. Potem pa pride šok, ko naenkrat ugotovimo, da nas ta oseba več ne izpolnjuje v vseh naših pričakovanjih. Takrat se zgodi prvi prepir v odnosu in to pomeni, da je zaljubljenosti konec. To pa ne pomeni, da je konec odnosa. Takrat na mesto zaljubljenosti mora stopiti odločitev za odnos in zavestno prizadevanje za rast.

Zaljubljenost – darilo za lažji začetek. Zaljubljenost bi lahko razložili kot nekaj litrov bencina za motor v čolnu, potem pa ko zmanjka bencina, pa je treba uporabiti vesla in lastne moči. Zaljubljenosti je uvodni brezplačni pospešek, dar, uvodni kapital. Narobe bi bilo, če bi jo razumelo kot stalnico in bistvo odnosa. Lahko pa traja romantična ljubezen, če se partnerja odločita poslušati in slišati čutenja in potrebe drug drugega, če sta sposobna dati drug drugemu ravno to, kar drug od drugega pričakujeta.

Zavestna odločitev za odnos. Za to pa je potrebna zavestna odločitev za odnos, četudi bo kdaj težko. Namreč, normalno je, da je po nekaj mesecih konec zaljubljenosti, kar pomeni, da je konec obrambnih mehanizmov, ki so naju do sedaj varovali pred ranljivostjo. Tako kar naenkrat postane zelo 'nevarno' v odnosu, postanemo bolj ranljivi, partnerja začnemo doživljati kot ne več zgolj dobronamernega in zato se počasi začnemo drug pred drugimi umikati in zapirati. Če to traja dlje časa, pride do odtujitve in posledično tudi do občutja praznine, odrinjenosti, osamljenosti in neljubljenosti. Tako bo žal tudi v vsakem naslednjem odnosu, če se ne bosta oba odločila, da bosta za ta odnos zares delala in ga negovala.

Partnerska, zakonska terapija. Morda boste pomislili: »Ampak najin odnos je že zavožen, mrtev. Za naju je že prepozno«. Če sta dva, mož in žena, ki sta bila v začetku zaljubljena, sedaj pripravljena nekaj narediti drug za drugega, pripravljena govoriti drug pred drugim o svojih čutenjih, potrebah in želja, skratka sta pripravljena nekaj 'investirati' v ta odnos, se bo v ta odnos  povrnil občutek sprejetosti, ne-ogrožajoče bližine in tudi telesne vznemirljivosti. Na razpolago imate veliko zakonskih skupin, knjig, filmov, partnerskih delavnic, partnersko oz. zakonsko terapijo, ki vam lahko pomagajo, da zopet pridete ali kasneje vzdržujete čustveno 'kondicijo' v odnosu. Vendar, podobno kot pri sanaciji podjetja, brez odločitve, brez zavestnega in načrtnega dela, brez novosti,…ne gre. Zato vam želim poguma ob odločitvi, da poskusita znova - tokrat zavestno.  

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt

(objavljeno v Novem tedniku)