Otrok je preveč za računalnikom

 

»…moj otrok je cele dneve za računalnikom in sploh noče stran. Tako, da moram včasih prav pošteno povišati glas, da gre stran...samo potem pa 'kontrira' v vsem: domačih opravilih, noče govoriti z mano...Ko bi ga vsaj razumela, zakaj mu je ta škatla tako všeč?«

 

Pozdravljeni! V vaših besedah lahko začutimo vašo stisko ob tem, da se ne morete približati otroku, bodisi da je za računalnikom, bodisi da se vam upira in dela ravno vse obratno, kar mu vi rečete.


Otrokova ali starševska nedostopnost?! Govorite o razdalji in nedostopnosti. Otrok vas ne pusti blizu. Vendar ravno to čutenje, (ki se preko mehanizma projekcijske in introjekcijske identifikacije preseli od otroka k vam), je prisotno tudi pri vašem mladostniku. Tudi on se počuti samega, čuti kot, da nima dostopa do staršev, da se ne more približati vam. Računalnik je potem logična posledica, ki zapolni to praznino in samoto.


Nadomestilo za odnos. Računalnik je nadomestilo za stik, za odnos in aktivno varuje pred neprijetnim vzdušjem, v katerem se otrok počuti samega, žalostnega ali depresivnega. Mnogi otroci uporabljajo računalnik ravno za vzpostavljanje stikov s prijatelji ali neznanci preko medmrežja. To jim da občutek, da niso sami, da so v stiku z nekom. Hkrati pa jih taki odnosi ne ogrožajo, ker jih lahko s pritiskom tipke kadarkoli prekinejo. V teh stikih lahko zakrijejo svojo identiteto, če ne želijo biti razkriti kdo so in pogosto je to potem ventil za njihove skrite in zanikane dele lastne osebnosti. Ti odnosi niso odraz realnega stanja, zato se mladi, ki vzpostavljajo večino stikov preko medmrežja, pogosto ne znajdejo v resničnem življenju, kjer je treba vzpostavljati realne odnose.


Kaj ponuditi v zameno za računalnik? Zelo pomembno je v družini, da imamo zelo jasno strukturo in vnaprej znana pravila, koliko časa smejo otroci biti dnevno za računalnikom ali televizijo; in kakšne so posledice, če se tega ne držijo. Šele potem se lahko začne vzgojni proces, sicer lahko hitro zaidemo v 'merjenje moči in preglasovanja'. Ni dovolj, da otroku zgolj nekaj vzamemo. Namreč, prekomerno uporabljanje računalnika, lahko večinoma razumemo, kot nadomestilo za nekaj drugega, česar mu nismo še dovolj dali. Računalnik lahko otroku, ki je veliko sam in, ki se morda brez zunanje animacije ne zna več igrati, možnost, da je hkrati v družbi nekoga in hkrati se igra z nekom. Ni mu treba narediti nič drugega, kot, da sledi navodilom.


Sam doma?! Zavedati se moramo dveh vrzeli, ki sta se zgodila v zadnjih desetletjih. Spremenil se je življenjski slog, kjer mlada družina ne živi več s starimi starši in hkrati se je spremenil delovni čas staršev. Rezultat tega je, da so otroci veliko časa sami doma. In to je prazni čas za zdravo vzgojo. Le ta se vrši ob navzočnosti primernega odraslega. Tega problema se v raznih ustanovah in državh lotevajo na različne načine: podaljšano bivanje, varuške, mladinski centri, kamor gredo otroci takoj po šoli ali v njih preživijo tisti del počitnic, ko so starši v službi.


Biti ob. Naprimer: v nekaterih evropskih in ameriških mladinskih centrih, v obeh sem sam več mesecev delal, imenujejo sodelavce z besedo asistent, kar dobesednem prevodu pomeni biti ob (asistire). V teh centrih nikoli nisem zasledil, da bi se otroci pritoževali, da ni televizije ali računalnika. Zakaj? Ker je bil z njim nekdo od odraslih, ki je poskrbel za njihovo strukturo dneva, kjer je bilo dovolj vsega, igre, učenja, delavnic, športnih aktivnosti…predvsem pa nikoli niso bili sami. In to je tisto nadomestilo, ki ga otrok želi: starševski čas in igro.

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt


(objavljeno v Novem tedniku)